- OGLAS

Go to content

Main menu:

 
 


Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši ob 90-letnici ustrelitve bazoviških junakov


Spoštovani gospod župnik Žarko Škerlj, dragi bratje in sestre. Zbrali smo se, da bi počastili spomin na bazoviške junake, saj ravno danes mineva 90 let, odkar so bili zaradi svojega prizadevanja za pravičnost in svobodo Slovencev pod fašizmom ustreljeni na bazoviški gmajni.
Bilo je rano jutro, ki je napovedovalo nov dan. Jesen je ponujala bogastvo svojih sadov in obetala nagrado za pridno in prizadevno delo tistih, ki so obdelovali zemljo. Ljudje bi se mogli upravičeno veseliti vsega, kar so ustvarile njihove roke in na kar je rosil Božji blagoslov.
Za štiri mlade može – najmlajši, Ferdo Bidovec je bil star 22 let, najstarejši, Alojz Valenčič jih je imel 33 – se tisto jutro ni prelilo v dan in tista jesen jim ni prinesla veselja ob pobiranju sadov. Njihova mlada življenja so bila nasilno pretrgana s kroglami, ki so jih pomorile tistega 6. septembra leta 1930 ob 5. uri in 43 minut zjutraj. Tistega dne zanje sonce ni vzšlo, ptičje petje je onemelo. Njihova življenja, njihovi talenti, vse to, kar so nosili v sebi in s čemer bi lahko obogatili svoje družine in svoj narod, vse to je bilo nasilno pretrgano. V tistem jutru so omahnili v smrt.
Zakaj se jih spominjamo? Najprej zaradi tega, ker vsak človek zasluži spomin. Vsak mora imeti mesto v srcu tistih, ki so živeli z njim in v srcih njihovih potomcev. Kajti vsak naslednji rod živi iz tega, kar mu je prejšnji rod zapustil v dediščino.
Potem se jih spominjamo zaradi tega, ker nam njihovo življenje govori o vrednotah, ki so svete – o vrednotah, za katere je treba živeti, za katere je treba delati z vsemi močmi in znanjem, pa tudi o vrednotah, za katere je treba – če ne gre drugače - tudi umreti.
Kako pomembno je to sporočilo danes, ko se zdi, da v ospredje stopa miselnost vseenosti, v kateri identiteta posameznika in tudi identiteta naroda ni več pomembna. Identiteto posameznika se negira z različnimi teorijami in ideologijami spola, identiteta naroda pa z nezdravim sprejemanjem vsega, kar je tuje, kar je znamenje, da pravzaprav svojega nimamo oziroma tega ne znamo ceniti in iz tega ne živeti. Sprašujem se, koliko ali kateri miselni krogi v Sloveniji bi bili danes sposobni sprejemati in vzgajati ljudi, ki bi cenili vrednote, za katere so živeli možje, ki se jih danes spominjamo. Glede na to, da so se borili za tradicionalne vrednote slovenstva, jezika, narodnosti, svobode, kulture se bojim, da bi jih danes lahko ožigosali z nalepko takšnega ali drugačnega izma. To, kot nam je znano, je v tem času zelo popularno. Bog ve, če ti borci proti fašizmu danes ne bi bili obtoženi fašizma.
Končno pa se jih moramo spominjati in se jih hočemo spominjati tudi zaradi njihove smrti. Smrt nekoga, ki jo je povzročilo nasilje posameznika, ideologije, določene politike ali države, mora trajno ostajati opomin, kako daleč lahko pripelje prizadevanje ali hotenje po obvladovanju drugih, drugače mislečih. Kam lahko pripelje nepripravljenost in nesposobnost za dialog. Čeprav ta nepripravljenost na sprejemanje drugih in na dialog, kot nam kažejo številne zgodovinske izkušnje, pogosto vodi v zatiranje, ki se v skrajni obliki lahko sprevrže v morjenje tistih, s katerimi bi se v resnici morali pogovarjati. To velja tako za družine, kakor tudi za različne skupnosti in narode in širše. Pri tem je tragično, da se tisti, ki se odloči, da ne bo sprejemal drugih in njihove drugačnosti, da se torej ne bo pogovarjal z njimi, istočasno odloči tudi za svoj propad. Vsak sistem, ki temelji na zaprtosti vase, ki za to zaprtost uporablja krivico in nasilje, je obsojen na propad. Žal pa pred svojim propadom povzroči veliko krivic, trpljenja, smrti in solza. Za takšnim sistemom vedno ostanejo ruševine: v naravi in v družbi, v srcih in v dušah.
Sredi letošnjega julija pa se je na Bazoviški gmajni zgodilo nekaj velikega, nekaj pomembnega. Predsednik republike Slovenije Borut Pahor in predsednik republike Italije Sergio Mattarella sta se poklonila spominu žrtev obeh strani; roke sta si podala pred spomenikom pri Bazoviški fojbi in pred spomenikom bazoviškim junakom. Ob tej priložnosti je predsednik Pahor izrekel stavek, za katerega mislim, da je prav, da ga večkrat slišimo: „Za nazaj preteklosti ne moremo spreminjati, prihodnost pa lahko.“
Preteklosti ne moremo spreminjati. Nimamo oblasti nad njo, ker je nimamo v posesti. Moramo pa jo sprejeti. Gre namreč za našo preteklost. Lahko jo zanikamo, jo tajimo, jo prilagajamo – še vedno ostane takšna, kakršna je bila. A če jo kakorkoli potvarjamo, se prikrajšamo za možnost, da bi se iz nje v resnici lahko karkoli naučili. Če v odnosu do preteklosti živimo v laži, ta preteklost ne more postati učiteljica življenja. Zato je naša naloga, da preteklost odkrivamo, da se vedno bolj seznanjamo s tem, kakšna je bila – z vsemi težkimi in celo neznosnimi bremeni, s katerimi je zaznamovana, pa tudi z vsem lepim in plemenitim sporočilom, ki ga nosi s sabo.
Odkrivanje preteklosti, takšna, kakršna je bila, nas osvobaja. To je namreč pot resnice. Nič ne pomaga, če v želji, da bi bila drugačna, tajimo njene sence in zanikamo zlo, ki se je v njej dogajalo. Jezus je namreč rekel, da nas bo osvobodila resnica. Ne skrivanje dejstev, ne zanikanje dogodkov, ne prilagajanje temu, kar bi nam bilo všeč; nič od tega ne vodi v svobodo. Nič od tega tudi ne vodi v dialog. Dialog se lahko začne šele na temelju tega, kar se je zgodilo. Pogovarjati se lahko začnemo šele, ko nehamo utrjevati okope drug proti drugemu in se podamo na polja resnice, na katerih lahko spoznamo, da smo ljudje na koncu koncev dejansko bratje in sestre med seboj.
Jezusova beseda v današnjem evangeljskem odlomku je zavezujoča. Pove nam, da bo njegov Oče, ki je v nebesih, uslišal prošnjo, v kateri se bosta dva soglasna. „Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi,“ pojasni. Še prej pa Jezus spregovori o svarjenju. „Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari na štiri oči.“ Koliko grešijo moji bratje. Vsak dan. Tako čutimo vsi. Kaj vse znamo drug drugemu povedati v obraz v svojih razhajanjih, v nesoglasjih, v svojih sporih. So ti očitki tisto, na kar nas opominja Jezus. Nikakor ne. V njih namreč ni Božje besede – tiste, o kateri je spregovoril prerok Ezekiel: „Ko slišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu.“ Naši očitki pa ne prihajajo na Božjo pobudo, ampak se rojevajo iz naše užaljenosti, ne prihajajo iz skrbi za brate in sestre, ampak krčevito branimo svoj prav.
Kako močno v to resničnost zveni beseda sv. Pavla Rimljanom: „Bratje in sestre, ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen.“ Ali je sploh mogoče spregovoriti besedo opomina v Jezusovem duhu, če nismo prej odpustili? Brez odpuščanja ne bomo nikdar spregovorili besede ljubezni, vedno bomo govorili besede povračila, ne glede na to, v kakšno podobo jih bomo zavijali. Šele ko se pustimo obdarovati z odpuščanjem, bomo lahko bratom in sestram spregovorili besede opomina. Šele tedaj bomo spregovorili iz skrbi za brata ali sestro, ne iz skrbi zase.
Res je, da je ta pot zahtevna. Veliko lažje je prepustiti se občutkom in čustvom in jim slepo slediti. A to ne vodi v življenje, to vodi v smrt. Jezus pa je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.
Dragi bratje in sestre, prosimo v tem večeru Gospoda, naj nas zedini v eno. Prosimo ga, naj odstrani vse, kar bi moglo ovirati to sveto mašo, da bi bila resnično v njegovem imenu, da bi bili zbrani v njegovem imenu. Potem bo on med nami ne samo v besedi, ne samo pod podobama kruha in vina, ampak bo med nami tudi v svojem skrivnostnem telesu, v svoji Cerkvi, ki je uresničena v tem občestvu verujočih. In to občestvo verujočih mu nocoj izroča spomin na bazoviške junake in na vse žrtve fašizma, in ga prosi, da bi moglo živeti resnico in svobodo z vsemi, ki v sebi nosijo Očetovo obličje. Amen.

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit



 
 
Spletna stran ne uporablja piškotov
Back to content | Back to main menu