Blog

Kot že mnogo let, so tudi letos prostore samostana Šolskih sester svetega Frančiška Kristusa Kralja v Žabnicah napolnili mladi, ki so skupaj z animatorji, pod duhovnim vodstvom g. Tomaža Kunaverja in Andreja Petronia odkrivali lik svetega Ignacija Lojolskega.

Na predzadnjo nedeljo v avgustu se je po slovenski maši skupina svetoivanskih birmancev, katerim so se pridružili še birmanci in mladi nekaterih drugih župnij, zbrala v župnijskem oratoriju pri Svetem Ivanu, od koder so s kombiji in avtom krenili proti priljubljenemu cilju, Žabnicam. Tam šolske sestre že vrsto let v čudovitem okolju nudijo slovenski mladini oporo pri mladostniških iskanjih. V letošnjem tednu je bila skupina mladih še posebej velika in tako sta s. Andreja in s. Gabrijela dobili pomoč pri gospodinjskih opravilih, velikodušno se je pridružila g. Gloria.

Ob prihodu v samostan je udeležence pričakal nasmeh sestre Andreje, ki je že vnaprej z veliko skrbjo uredila vse potrebno za udobno bivanje ter udeležencem postregla s prigrizkom. Potem, ko se je mladina nastanila po sobah in potešila lakoto (pri sestrah pečejo naaajboljše palačinke, če kdo tega še ne ve), je s. Gabrijela s prefinjenim občutkom za prijaznost vodila večer, ki ni bil le spoznavni, ampak tudi zabavni.

Ponedeljkovo jutro je pregnalo meglice z okoliških vrhov in jutranji zvonček je priklical mlade obraze iz spalnih vreč, da so skuštrani prihiteli v kapelo k jutranji molitvi. Sledil je obilen zajtrk, ki je dal moči za vzpon s planine Zajzera do koče bratov Grego. Potem, ko smo pri koči potešili žejo s toplim čajem, smo prisluhnili začetku Ignacijeve poti. Sledilo je delo po skupinah in nato smo se spustili v dolino, saj nas je pri sestrah že čakalo kosilo. Popoldne smo se preizkusili v ročnih spretnostih: sami smo izdelali beležke, ki smo jih uporabljali skozi ves teden.

V torek nas je čakal celodnevni izlet: najprej pohod okoli gornjega Belopeškega jezera, v mirnem kotičku smo poslušali nadaljevanje Ignacijevega življenjepisa in nato po poti naprej razmišljali o tem; sledil je vzpon h planinski koči Zacchi, kjer smo imeli kosilo iz nahrbtnika; krajšemu oddihu je sledila kateheza in delo po skupinah in ko so se sončni žarki začeli poslavljati, smo se vrnili v samostan, kjer so se naši želodčki razveselili okusne večerje. Po njej smo spoznavali zvezdne obroče in črne luknje.

Sreda je že tradicionalno namenjena romanju na Sv. Višarje in tudi letos je bilo tako. S petjem smo sodelovali pri romarski maši, ki je vedno trojezična: slovenščina, italijanščina in nemščina se enakovredno prepletajo skozi celo bogoslužje. Pri višarski Kraljici smo se spomnili vseh iz naših župnij, pa sorodnikov in dobrotnikov. Po maši smo za cerkvijo doživeli prijetno presenečenje: srečali smo se z mladim jezuitom iz Amerike, ki študira v Rimu. Na zanimiv način nam je predstavil jezuitski red in njegovo poslanstvo.  Po kosilu iz nahrbtnika smo se odpravili naprej, na pot proti Lovcem. Najpogumnejši so dosegli vrh; tisti, ki jim je zdravje dopuščalo, so se podali do kotanje skoraj pod vrhom. Vsi pa smo občudovali lepote, ki nas obdajajo, bogatijo in nas navdajajo s hvaležnostjo.

V četrtek smo preizkusili svežino Rajbeljskega jezera (ki je zaradi suše bilo tako plitvo, da je imelo na sredini celo mali otoček); ki smo jo nadgradili s svežino oratorijskega sporočila. Ob večernem ogledu filma o Filipu Neriju smo spoznavali njegov čas ter občudovali iskreno zaupanje in predanost tega svetnika.

V petek je bil spravni dan, ko smo izmerili razdaljo med nami in Bogom ter jo v iskreni spovedi zmanjšali. Ta dan smo tudi prejeli prijeten obisk iz naše župnije, ki je v naše druženje prinesel še dodatno svežino in veselje (in hvala za prinešene dobrote!). Ker je bil v petek naš zadnji skupni večer, smo ga preživeli v živahnem razpoloženju, ob veselem petju s kitaro, med nasmehi in objemi …

Sobotno dopoldne so zapolnjevali mešani občutki: veselje nad novimi prijatelji in doživetji  ter kanček grenkobe, ker se bomo kmalu razšli … V dopoldnevu je vsak udeleženec podal svoj pogled na preživeti teden; prišel je trenutek za zahvale, še zadnje kosilo in pospravljanje kovčkov, sob, skupnih prostorov … in smo se utrujeni, a v srcu bogatejši, vkrcali v vozila in se podali proti domačim krajem; ko se je dan prevesil v večer, smo stekli v objem naših domačih.

Ana Fajdiga