Hudi duh bo premagan
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 3,20-35)
Tisti čas je Jezus prišel s svojimi učenci v hišo. Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi sorodniki to izvedeli, so šli na pot, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben. Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Beelzebúl ga je obsédel in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.« Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govóril: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo.
Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremeníl.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsédel.«
Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. Stali so zunaj, poslali ponj in ga poklicali. Okrog njega je sedela množica in so mu rekli: »Glej, tvoja mati, tvoji bratje in tvoje sestre so zunaj in te želijo.« Odgovóril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.«
10. NEDELJA MED LETOM (LETO B)
(Raniero Cantalamessa)
Predragi bratje in sestre,
Za današnje razmišljanje zajemimo iz prvega berila. Prav to se dotika preveč aktualne in pomembne teme, da bi o njej molčali. Skupaj preberimo odlomek iz Prve Mojzesove knjige:
»Potem, ko je Adam jedel od drevesa, ga je Gospod Bog poklical in mu rekel: ‘Kje si?’ Rekel je: ‘Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.’ Pa je rekel: ‘Kdo ti je povedal, da si nag? Si mar jedel z drevesa, s katerega sem ti prepovedal jesti?’«
V tem odlomku se kar trikrat ponovi beseda nag. Z njo sta tesno povezani dve drugi besedi: strah in sramovanje. Vemo, da svetopisemska pripoved o izvoru sveta uporablja simbolično in preprosto govorico, s katero izrazi večne resnice o človeku in svetu. V našem primeru je razlaga problema nagote in zakaj je v njej moč, ki tako globoko vznemirja človeka. Pred grehom nagota sploh ni bila problem. Nekaj vrstic prej v isti Prvi Mojzesovi knjigo beremo:
»Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram.«
Kaj se je zgodilo? Porušenje ravnovesja harmonije med človekom in Bogom je povzročilo v človeku porušenje ravnovesja med telesom in duhom, med nagoni in razumom. Neposlušnost volje Stvarniku je sprožila neposlušnost mesa volji. Kakor če bi podložnik zavračal pokorščino svojemu gospodarju, ki se je tudi sam uprl svojemu vladarju.
Toda Adamov in Evin greh ni edini razlog, ki bi razložil nelagodje, ki ga človek občuti spričo lastne in nagote druge osebe. Nad tem je neka druga globlja razlaga, s katero se vsaj deloma lahko strinja tudi neveren človek. Ta nam pomaga tudi razumeti, zakaj je smisel sramežljivosti tako splošen in obstaja tudi zunaj svetopisemskega in krščanskega okolja. Človeško bitje sestavljata snov in duh, živalskost in razumskost. Bog mu je dal svobodo in ga postavil kakor pred razpotje ter mu rekel: »Ustvaril sem te svobodnega; sam izberi, v katero smer se hočeš razvijati in uresničiti: v nizkotno, ki te druži z drugimi živalmi, ali pa višje, v smer tistega, kar te dela podobnega angelom.«
»Splošen čut sramežljivosti« je v svojih oblikah in izrazih pri različnih kulturah gotovo različen. Toda v svojem temelju je nekaj, kar ni odvisno od družbe, ampak se rodi in se razvija z razvojem zavedanja samega sebe kot tudi duhovnega bitja.
Odlomek iz Prve Mojzesove knjige, ki ga komentiramo, prinaša opravičilo, ki ga navaja Adam za svoj greh:
»Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.«
Ali razumete, kaj je hotel reči? Žena, ki si mi jo »ti« dal; z drugimi besedami: ti si kriv, ker si ustvaril žensko!
Sramežljivost in spoštovanje lastnega telesa sta lahko čudoviti način pričevanja mladega krščanskega fanta in dekleta za Kristusa sredi današnjega sveta. O mladi Perpetui, ki je bila ena prvih krščanskih mučenk, beremo v verodostojnih opisih njenega mučeništva, da si je med mučenjem v areni, privezana na podivjano kravo, ki jo je vso okrvavljeno vlačila po tleh, »popravljala obleko, ker ji je bilo več za sramežljivost kot za bolečine.« Podobna pričevanja so prispevala k spremembam v poganskem svetu in k uvajanju spoštovanja čistosti.
Danes seveda ne zadostuje več čistost zaradi strahu, tabujev, prepovedi, bežanja pred moškim oziroma žensko, kakor da bi bila ta vedno in nujno za drugega prej past in morebiten sovražnik kot pa »pomoč, ki mu bo primerna«, kakor pravi Sveto pismo. V preteklosti so čistost, vsaj v praksi, včasih zožili prav na kompleks tabuja, prepovedi in strahov, kakor da bi bila krepost, da se moraš sramovati pregrehe, namesto da bi se pregreha morala sramovati pred krepostjo.
Ker ne moremo spremeniti družbe, ki nas obdaja, moramo spremeniti sami sebe. Potrebno je začeti zdraviti korenino, to je srce, kajti od tam prihaja vse, kar resnično onesnažuje življenje človeka. »Blagor čistim v srcu,« pravi Jezus, »kajti Boga bodo gledali«. Ti bodo imeli nove oči, s katerimi bodo gledali na svet, čiste oči, ki znajo razlikovati lepo od grdega, resnico od laži. Skratka oči, kakor Jezusove, ki jim bodo omogočile svobodno govoriti o vsem: o otrocih, o ženskah, o nosečnosti, o porodu … Jezus je živi dokaz resničnosti izreka: »Čistim je vse čisto«.
Želim vam lepo nedeljo!