Gorčično zrno zraste v veliko drevo
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 4,26-34)
Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi ponoči in bedi podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.« In govóril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčíčno zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je govóril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govóril; a svojim učencem je posebej vse razlagal.
11. NEDELJA MED LETOM (LETO B)
(g. Giovanni Dolermo, sv. Jakob)
Predragi bratje in sestre, pravkar smo poslušali pripoved, ki ni iz nekih drugih časov, ampak resnično Besedo, živo in globoko, za naše življenje, danes. Vsi mi, ki smo bili krščeni, smo prejeli več kot le seme, prejeli smo božje življenje. Nič večjega in mogočnejšega ne obstaja. Drama večine krščenih je, da se ne zavedajo tega neizmernega daru. Smo kot fant, ki je prejel predragoceno dediščino od svojega očeta, ampak tega ne ve. Bog je v svoji neskončni dobroti in usmiljenju poklical vse nas tukaj zbrane, da bi bili del njegove Cerkve. Poklical nas je v Cerkev, da bi lahko spoznali velikanski dar, ki smo ga prejeli na dan našega krsta. Poklical nas je v Cerkev, da bi lahko ta neizmeren dar tudi uporabljali in živeli kot kralji in kraljice, danes.
Najbolj neverjeten dar, ki smo ga prejeli, je božja ljubezen. Ko trpiš, ko se počutiš osamljenega, ko ne najdeš smisla v ničemer, kar počneš, te Bog ljubi, Bog je s teboj, On te nikoli ne zapusti. Danes Bog ni jezen nad tabo, ni razočaran nad teboj, niti ne zahteva od tebe da se spremeniš, da bi te on lahko ljubil, nič od tega – Bog te danes ljubi. Ne more drugače.
Ta evharistija služi prav temu, da bi v nas zrasla zavest, da smo ljubljeni, kot raste drevo v evangeliju. Ta zavest, da ne gre samo za nek intelektualen proces, ampak je božje življenje v nas, raste prav tako, kot smo slišali v evangeliju: brez napora. Ni ti treba storiti ničesar. Bog ne zahteva, da delaš na sebi ali da se moraš še bolj naprezati. Nič od tega, samo pusti se ljubiti, pusti, da te ozdravi. Bolj, ko se pustiš ljubiti, bolj se dogaja nepričakovana stvar: ptice neba pridejo gnezdit k tebi. Postajaš referenca za ljudi, ki živijo poleg tebe. Ljudje ti začnejo zaupati svoje probleme, te prosijo za nasvet in pomoč. Kako se je to zgodilo? Jaz in ti tega ne veva. Brez, da bi se zavedala, sva vstopila v čudovito dinamiko: kdor se pusti ljubiti Bogu, ljubi kot Bog.
