Odšel je je k svojemu vstalemu Gospodu
Na Veliko noč je še oznanjal vstalega Kristusa. Mestu in svetu je z zadnjimi močmi in tresočim glasom podelil blagoslov. V poslanici, ki jo je prebral Monsignor Diego Ravelli, se je kot vedno dotaknil vojn in trpljenja ljudi po svetu. Naslednje jutro smo zvedeli, da se je na velikonočno nedeljo poslovil za vedno. Odšel je k svojemu vstalemu Gospodu. Ljubil je Gospoda. Doumel je sporočilo Janeza Evangelista, kako naj ljubi Gospoda. »Če kdo pravi, da ljubi Boga, pa sovraži svojega brata, je je lažnivec. Kdor ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, ki ga ni videl in od njega imamo to zapoved. Tisti, ki ljubi Boga, naj ljubi tudi svoje brate.« (1 Jn 4, 20)
Ljubil je ljudi
Te besede, so postale njegovo življenjsko vodilo. Ljubil je ljudi, da bi dokazal, da ljubi Boga. To se je odražalo tudi na njegovem obrazu. Toliko ljubezni, toliko dobrote se je zrcalilo v njegovem nasmehu, pogledih, gibih njegovega obraza Ljudje so v pogledu naj videli luč in toplino, ki je izžarevala iz njegove osebnosti. Bil je preprost in ljudje so to čutili. Sprejeli so ga, kot da je eden izmed njih. Tudi govoril je tako, da so ga razumeli v njihovem jeziku, v preprostosti besed in pozdravov. Občudovali in sprejemali so ga celo oddaljeni in neverni in pripadniki drugih ver. Morda ga niso dojeli v luči vere, a sprejemali so ga kot vest sveta.
Vest sveta
Da, bil je vest vladarjem tega sveta, tako oblasti denarja kot gospodarjem moči. Vedeli so, da govori prav, a poslušali ga niso. Bil je glas vpijočega v puščavi. Takoj po smrti so se izrazi spoštovanja in sožalja vrstili eden za drugim. V njem so prepoznavali borca za pravice, šibkih, revežev, odrinjenih, ranjenih, migrantov, zapornikov. Bil je najglasnejši nasprotnik vojn (trenutno jih je v svetu nad 50). Zares veliko lepih besed. Priznali so mu to, kar sami niso uspeli ali niso želeli narediti. Bil je bil edina luč, edino upanje, še posebej za malega človeka, kar zdaj ob smrti priznavajo. Le nekateri so v teh dejanjih videli verski vidik. »Ljubimo se med seboj, ker ljubezen je od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna… kajti Bog je Ljubezen.«
Vsak človek božji otrok
Papež Frančišek je v vsakem človeku videl božjega otroka. Z vsakoletnim obiskom v zaporu Regina Coeli se je kot Jezus približal ljudem na najnižji družbeni lestvici. Umival jim je noge in jih poljubljal. Letos ni mogel in se jim je opravičil. Vseeno je hotel biti med njimi. Skupini časnikarjev je zaupal: »Vsakokrat ko vstopim v ta zapor se sprašujem, zakaj oni in ne jaz.« In druga sveta vrata , ki jih je odprl papež letos so bila prav vrata ječe.
Kaj bi storil Jezus danes
Prav znotraj same Cerkve je papež Frančišek morda doživljal največja nasprotovanja. Želel je tej Cerkvi ponovno povrniti Jezusov obraz. Hotel jo je očistiti vsega balasta. Toliko tega se je nabralo. Izbral je ime Frančišek po svetem Frančišku Asiškem. O njem je rekel pokojni papež: »Za mene je to človek uboštva, človek miru in človek, ki ljubi in čuva božje stvarstvo. Oh kako bi želel – Cerkev ubogo in za uboge.« Le delno je uspel. Hotel je iz Cerkve moči in zunanjega blišča ponovno narediti Cerkev, kot je orisana v Evangelijih. Ali bi Jezus, če bi še hodil po cestah tega sveta, delal drugače ? Ali ni tudi Jezus očistil Jeruzalemski tempelj? Papež pri tem ni prizanašal ne duhovnikom ne škofom. Kmalu po nastopu mandata je predstavil katalog »duhovnih bolezni«. Na ta zdravniški karton jih je vpisal kakih petnajst. »Duhovni alzheimer« je poimenoval progresivno duhovno degradacijo. Ta nastopi tedaj, »ko osebni odnos z Bogom nadomestijo strasti, manije, kaprice v izoliranem življenju za zidovi«. Z »eksistencialno shizofrenijo« je označil dvojno življenje klerikov, v katero zapadejo zaradi »povprečnosti in duhovne praznine«, ki jih »diplome in titule ne morejo napolniti«. Za dobro mero je dodal patološko zlorabo oblasti, nečimrnost, pomanjkanje samokritike, »terorizem« klevet, kopičenje gmotnih dobrin, brezčutnost, ponarejeni misticizem, lažno pieteto in še.
Zato ni čudno, da je bil prav znotraj Cerkve, ki jo je vodil, deležen toliko napadov. Kaj vse mu niso izrekli. Da se udinja protestantizmu, maša ni več maša, ni bil pravilno izvoljen, da spreminja temelje vere, se je izneveril evangeliju, da je heretik, da je zapadel hudiču, podira Cerkev. Pa tudi od tako imenovanih super naprednih ni ubežal kritikam.
Pogled v bodočnost.
Znameniti je njegov izrek: »Pastir mora dišati po svojih ovcah.« Prestopil je prag palač in stopil med ljudi. Čutili so , da je njihov, da je zagovornik revnih in odrinjenih na rob družbe. V svojih apostolskih spodbudah Laudato si’ si in Amoris laetitia je odpiral nove horizonte. Živel je skromno in dajal zgled vsem. Zares, bil je velik in svetniški. Bil je vest sveta. Bil je pričevalec, da je Bog Ljubezen. V ljubezni ni strahu. Bog želi imeti osebni odnos s človekom. V Jezusu reši človeka in uniči greh in smrt.
Papež Frančišek je bil romar upanja. Ob svetem letu je želel, da bi vsi postali Romarji upanju kot dva učenca na poti v Emaus. Odšel je k Očetu. Vendar je začrtal pot, po kateri naj gre Cerkev, Jezusova Cerkev. Ponovno je sprostil moč in ogenj Svetega duha. Cerkev naj postane zopet taka, kot jo je želel njen ustanovitelj in glava te Cerkve – Jezus. Da, bil je veliki papež – veliki zato, ker se je dal voditi Jezusu dobremu pastirju. Imel je vonj po svojih ovcah, ubogih , razžaljenih, trpečih, zapostavljenih, izgubljenih. Vsem je treba pomagati. Vsi smo bratje in sestre. Vsi smo božji otroci.
Nisem imel prilike se srečati s papežem v Rimu. Bilo pa mi je dano, da sem lahko bil zelo blizu 7. julija 2024, ko je papež Frančišek obiskal Trst ob 50. socialnem tednu italijanskih katoličanov.
g. Anton Bedenčič, škofov vikar
