Govorjenje razodeva človekovo notranjost
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 6,39-45)
Tisti čas je Jezus povedal učencem tole priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata.
Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.«
8. NEDELJA MED LETOM (LETO C)
(g. Giovanni Dolermo, sv. Jakob)
Predragi bratje in sestre, nahajamo se v osmi navadni nedelji. Beseda, ki smo jo pravkar poslušali, je usmerjena k enemu od najbolj pomembnih področij v našem življenju: odnosi z drugimi. »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« Kdo od nas lahko trdi, da se ga ta beseda ne tiče? Pogosto se lahko zavemo, da ta beseda razsvetljuje stvarnost, ki jo živimo vsak dan. Jezus Kristus govori tebi osebno. Cerkveni očetje so pogosto govorili, da je vsak človek kot popotnik ki nosi dve vreči: ena pred sabo, ki se naslanja na trebuh, in druga zadaj, ki visi na hrbtu. Popotnik vidi samo sprednjo vrečo, ki jo ima zmeraj pred sabo, druge pa ne vidi, čeprav ga zelo teži. Vreča, ki jo nosimo pred sabo, so grehi drugih. Ta, ki jo imamo zadaj, pa so naši grehi. Vsi smo po naravi nagnjeni k temu, da vidimo grehe drugih, medtem ko se svojih niti ne zavedamo. To je stvarnost nas vseh in Beseda jo osvetli, jo razloži.
Obstaja samo ena oseba, ki se mi lahko približa in mi reče: »Giovanni, dovoli, da ostranim bruno iz tvojega očesa.« Samo ena oseba lahko to stori popolnoma upravičeno. Ta oseba je Jezus Kristus. Sedaj vprašam jaz vas: Kdaj te je Jezus Kristus sodil? Kdaj ti je očital tvoje grehe? Kdaj je bil razočaran ali jezen zaradi tvojega obnašanja? Meni se nikoli ni zgodilo nič takega. Tukaj sem, ker me je Jezus ljubil grešnika, hudobnega, ker je odpustil vse moje grehe, ker je tako zelo spoštoval mojo svobodo, da mi je celo pustil motiti se, da sem škodoval sebi in drugim. Ljubezen, ki jo je Kristus imel do mene, je edina, ki je povzročila, da mi je razbijalo srce od vznemirjenja, da me je ganila, da je spremenila moje življenje.
Pogum, bratje in sestre! Ta ljubezen, ki je edina uničila smrt, se nam sedaj daruje: »vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj.« Jaz in ti kot Jezus Kristus, midva lahko ljubiva kot ljubi On. Kako lepo! To pomeni, da danes mi prejmemo to besedo, ki se je izpolnila v Jezusu Kristusu. On jo je izpolnil v nas, brez naporov. Pomisli, kako lepo bi bilo, če bi živeli ne da bi kdaj slabo mislili o drugem. Danes ti to naravo podari Jezus Kristus, zmagovalec nad smrtjo, ki te ljubi in se ti sedaj na tem oltarju daruje.
